ČE ŽELITE NAŠE PRIPRAVKE IZ NOVE LEKARNE, POZVONITE PRI VHODU V PRODAJALNO IN POČAKAJTE. VSTOPAJTE POSAMEZNO. OBVEZNO MORATE  NOSITI MASKO.

bozja1

Dolga stoletja so bili samostani tisti, ki so gojili zdravilna zelišča in raziskovali njihov vpliv na zdravje človeka. V starih času so bili menihi in redovnice tisti, ki so skrbeli za bolne ljudi. V bolnih, ubogih in šibkih so prepoznavali trpečega Kristusa. Že sv. Benedikt, oče zahodnega meništva, je zapisal v svojem vodilu: »Skrb za bolnike mora biti pred vsemi drugimi obveznostmi.« To je bila za takratne časa revolucionarna ideja saj je poganski svet zaničeval šibke in bolne.

Znanje klasičnih jezikov je menihom omogočilo, da so lahko uporabljali že pridobljeno znanje in izkušnje starih zdravilcev iz antične dobe: Hipokrata, Asklepija, Dioskurida, Galena ... (podobe teh zdravnikov lahko vidimo v naši stari lekarni). K temu so dodali še svoja spoznanja in dosežke. V samostanih so nastala mnoga medicinska dela. Benediktinec  Strab opisuje zdravilne rastline, ki jih je gojil v svojem vrtu za potrebe zdravilstva. Ohranjeni so tudi spisi sv. Hildegarde iz Bingna, ki je živela v samostanu  ob Renu. V Božjih videnjih je sprejemala navodila o posameznih zdravilnih rastlinah in njihovi uporabi. Z razvojem laičnih farmacevtskih šol in  uveljavljanjem sintetičnih zdravil je začela samostanska medicina nazadovati. Tudi v Olimju je po odhodu patrov pavlincev v leti 1782 ta tradicija zamrla.

Mnogi obiskovalci našega samostana in stare lekarne se niso zadovoljili le z ogledom in občudovanjem lepih zgodovinskih fresk, ki se nahajajo v prostoru nekdanje lekarne. Želeli so, da se redovniki spet posvetimo iskanju zdravja iz »Božje lekarne«. Patri minoriti smo na to njihovo željo odgovorili s ponovno oživitvijo samostanskega vrta zdravilnih zelišč. Iz naše lastne proizvodnje radi ponudimo obiskovalcem razne čajne mešanice, tinkture, kreme in podobne naravne zdravilne izdelke.

DSC 0060

       ZANIMIVO RAZMIŠLJANJE REDOVNEGA BRATA LOVRENCA (1608 – 1691) – KARMELIČANA O BOLEZNI IN TRPLJENJU

»Če nam Bog dopusti trpljenje, ga je treba sprejeti kot milost, ki služi in je kot dar za naše dobro. Treba ga je prenašati iz ljubezni do Boga.

Ljudje v svetu te resnice ne razumejo in ne sprejmejo. Temu se ne čudim. Oni trpijo kot ljudje tega sveta, a ne kot kristjani. Oni tudi v bolezni vidijo samo naravno trpljenje, a ne milosti, ki jim jo izkazuje Bog. In ker bolezen gledajo samo s takimi očmi, najdejo v njej samo okrutnost in odvratnost. Kdor pa sprejema bolezen iz Božjih rok in razmišlja o njej kot o delu Božjega usmiljenja, kot o sredstvu zveličanja, bo gotovo vedno našel veliko olajšanje in tolažbo.«

DSC 0072