olimje1.jpg olimje2.jpg olimje3.jpg

Blaženi Anton Martin Slomšek - olimski novomašnik

slomsek

Pisalo se je leto Gospodovo1824. Bl. Anton Martin Slomšek, doma iz Ponikve, je 26. septembra tega leta obhajal v Olimju novo mašo. To je bila zahvala Bogu in njegovemu velikemu dobrotniku, učitelju in vzorniku, župniku Jakobu Prašnikarju, ki je v tistem času vodil župnijo Olimje.

Majhno, a vendar tako ljubko in v naših časih tako pomembno vas Olimje je Slomšek opisal takole:

"Med zelenimi gorami, po katerih košato bukovje, pa tudi visoko kostanje raste, v lepem vinskem kraju blizu Sotle stoji Olimje v tihi dolini. Sveta Ema, ki je v teh krajih rojena, pravijo, da je počivala v tej samoti in dala v studencih postaviti kapelico Mariji Devici. Pozneje so belim menihom pozidali lep samostan in postavili veliko cerkev, ki je še zdaj dragocena igla te tihe dolinice…"

Bl. Anton Martin Slomšek je o Olimju napisal tudi tole pesem:

Tam, kjer zvirajo studenci, lepa cerkvica stoji,
kjer cvetijo žlahtni venci, tam Ulimija leži.
Njo obdajajo višave, al ne najdeš goličave,
vsako delo pridnih rok, milo blagoslovi Bog.
 
Bod Ulimja pozdravljena, moji duši zvoljen kraj;
predvsim drugim si zvoljena, miroljubim ti si raj.
Sveta Hema ta je bila, kje ta prva izvolila,
na tim mestu si spočit, Nje Mariji ga zročit.
 
Svetga Pavla nasledvavci, so začeli tu stanvat,
hotli mirni prebivavci, le to selo si izbrat.
Prosta si od hrupa bila, bogočastje si slovila,
svetih pesem sladki glas, se je slišal vsaki čas.
 
Tukaj čednost še prebiva, to je njen perbežni kraj.
Ti okolca ljubezniva, ti si en posvetni raj.
Rožce te obveselijo in studenci te hladijo,
kakor njih pohlevni tek, teče ti življenje v vek.

ERN 0078

Na oltarju Čenstohovske Matere Božje so relikvije bl. škofa Slomška

Bliža se jesen. Na kozjanskem in drugod po vinorodnih krajih naše drage domovine Slovenije bomo obirali grozdje, ga stiskali, pili mošt in čakali, da ga sv. Martin spremeni v vino. Blaženi škof Slomšek, ki je bil ljudem zelo blizu in dobro poznal njihovo veselje pa tudi njihove slaboste je v pesmi in prozi kar nekaj krat pisal o vinu. Tukaj si lahko preberete nekaj njegovih misli o vinu in vodi.

 

Mrzla, čista voda žejo najbolj ugasi in človeka pokrepča.

Vino, po meri pito, je za priletne ljudi kar mleko otrokom.

Za mladino je vino škodljiva pokvara, najnevarnejša pijača pa je žganjica,

prava kača za sedanji človeški rod, ki od žganja čedalje huje slabi.

 

ZDRAVLJICA SLOVENCEM

Sloven'c Slovenca vabi: če se se ti pt' ne gabi,

Tak pridi v gor'co k nam, smo dobre volje tam.

Bomo eno zapeli, da bomo prav veseli.

Vsa žalost naj neha, kjer vice je doma!

Visoke so gorice in žlahtne so trtice

Ki pri nas rastejo, nam vince dajejo.

Vinograd obdel'vati Slovenec mora znati.

Kdor delal prav ne bo,  naj pije le vodo.

Tud trte se solzijo, preden vince rodijo;

naj tudi se poti, kdor vince pit želi.

Po pameti ga pijmo, da pamet ne zgubimo.;

Kak grdo bi pač blo,  ne znati kam domov.

Kdo vince prav zauživa, veselje v srce vliva.

Če srce dobro ni, ga vince le skazi.

Zdaj kupice nalijmo, na zdravje tvoje pijmo,

Ki so povabil nas, da nam bo kratek čas.

Napij še ti zdravico za družbe veselico!

Če prazen bo bokal, bo virt za druzga dal.

 

VINSKA TRTA

Na svetu lepše rožce ni, kot je ta vinska trta

Pozimi spi, spomlad cveti, jesen sode nataka.

Tud druge rožice cveto; nobena ni tak žlahtna.

En čas cveto, se poušo in minejo brez haska.

Po hribčkih je nasajena, od sonca obsijana

Od kmetiča obrezana, od Jezusa dar'vana.

Nobene svete maše ni, da bi ne bla dar'vana,

Nobene dobre volje ni, da bi ne bla spošt'vana.

Naše srce razveseli, povzdigne nam veselje;

Tud slabim svojo moč deli, tolaži naše želje.

Otrokom sladko grozdje da, možem pa dobro vino,

Za vsakega veselje ima, zato jo vsi častimo.

Kak' sladko je, posku'mo zdaj od vinske trte piti,

Bog ji še tudi za naprej obilno daj roditi.

DSC 0069 

EN HRIBČAK

En hribček bom kupil

bom trte sadi;

prijat'lje povabil,

še sam ga bom pil.

Tam gori za hramom

en trsek stoji;

je z grozdjem obložen,

da komaj drži.

Že čriček prepeva,

ne more več spat';

v trgatev veleva,

spet pojdemo brat.

Konjički škrebljajo

Ker vozjo težko.

Ker vince peljajo,

Je močno sladko.

Prelepo rumeno,

Kot čisto zlato,

Le pijmo pošteno

To žlahtno blago.


NAJBOLJŠE VINCE ZA OTROKE!

Najboljše, sladko vince
za deco belo je;
izpod pečevja zvira,
prelepo sveti se.

Po logu tiho teče
in ž'vinco napoji,
tud' ptičica si žejo
brez plače ugasi.

Od tega vinca glava
bolela te ne bo;
telo bo tvoje zdravo
in spanje prav sladko.

Je čista voda zdrava
za deco majheno,
tak mislim, da starejšim
tud' škod'vala ne bo.

(Drobtinice 1962)

 

 

JE VODA ČISTA ZDRAVA ZA DECO MAJHENO,

 

PA MISLIM, DA STAREJIM TUD´ ŠKODVALA NE BO.



Pretresljivo doživetje je napisal p. Miha Žužek (Vzvalovana bit, Ljubljana 1989, 98-99):

    "Fui theologus!"   (Bil sem teolog)

      Zagreb, Kaptol, tržnica. Bila sva študenta teologije.  
      Naproti se nama primaje hrust, povaljan, umazan. Pomalem že starčevski obraz mu je kot paleta vseh rdečkastih in lilastih odtenkov, iz njih poganjajo sivkaste kocine, med njimi bliskata sivi očesci, ko zagleda naju v talarjih. Razširi roke, naju ustavi, dvigne desnico in iz ust se mu privali zamolkel glas, poln vonja po alkoholu in urinu. Kakor iz onstranstva bije na najina ušesa klasična latinščina! "Carissime! Et ego fui theologus Ecclesiae Zagrebiensis! Speravi me Christi apostolum fore. Nunc vide, quid vinum de me produxit. Cave, frater!"  (Predragi! Tudi jaz sem bil bogoslovec zagrebške škofije. Upal sem, da bom Kristusov apostol. Zdaj glej, kaj je vino naredilo iz mene. Pazi se, brat!)
       Žalostno je pokimal, zginil v množici. 
       Kako blizu so nam prepadi!

 

Minoristki samostan Olimje